In medias res

Še en blog.siol.net blog

…v sozvočju z naravo…

Objavil/a eksogena 6.04.2012 pod nekategorizirano

Neizmerno imam rada trenutke, ko se pripravlja k dežju….takrat se poistovetim z naravo, se grem nek zapleten preplet vživljanja vanjo. Zunaj se stemni, težki kovinski oblaki prekrijejo nebo….istočasno se v moji notranjosti naberejo sence…nato se zasliši oddaljeno grmenje, ki se stopnjuje, tu pa tam bliski parajoče razsvetlijo nebo in pokrajino….v meni je tudi drhtenje, neke pretekle oddaljene bolečine mi povzročajo skelenje…..nato zagrmi bližje, tako bližje, da dobesedno začutim vibracije…tudi strele sekajo vedno bližje, slepeče sikajo čez nebo….v moji notranjosti pa se trga, hoče me razklati na dvoje…..popolnoma sem v sozvočju z naravo…in nadvse željno pričakujem prve dežne kaplje…najprej jih zaslišim….zvok težkih kapelj, ki padajo na listje, na tla….nato jih vidim in se prepustim……da v moji notranjosti nevidne kaplje spirajo vse moje bolečine…..ko pada zunaj, padajo zidovi ter strahovi tudi v meni…..in se zlije narava na vso moč…..kmalu pa se silovitost deževanja umiri, grmenje se oddaljuje, le tu pa tam se še kakšna strela zapelje čez nebo in nato samo še rahlo prši…jaz čutim enako…..pomirjam se….kot da je v prenesenem pomenu besede narava “oprala” tudi mojo notranjost…..kot da je moja duša lažja….lažje zadiham in samo še zrem, ven v temo….moje misli pa poletijo tja, kjer se nahaja neka (zame) posebna oseba……in se sprašujem: ali bom vedno tako neizmerno srečna, kot zdaj, ko v dežju se mi noč smehlja?…..

  • Share/Bookmark

Suicid(i)

Objavil/a eksogena 11.12.2009 pod nekategorizirano

Moje prvo “srečanje” s samomorom se je pripetilo davnega 1978 leta. Deklica, ki je obiskovala zadnji razred OŠ je imela učne težave pri nekem predmetu. Grozila ji je negativna zaključna ocena. In potem dejanje – vrv, domači senik… Dogodek me je presunil, kar precej časa raznorazne obsojajoče govorice med ljudmi niso potihnile, teža njenega dejanja je visela nad marsikom in najbrž kratila spanec določenim osebam. Spomnim se svoje prisotnosti na tem pogrebu, saj je šolski zbor na pokopališču zapel nekaj žalostink. Kadarkoli dandanes zaslišim pesem Lipa zelenela je, me spomin povrne v tisti čas, ko sem stala v skupini med nagrobniki, nemo odpirala usta, se trudila pevsko sodelovati in ubogati zborovodjo. Hudo žalostno in srce trgajoče se je odvijal obred…. Takrat mi je bilo vse skupaj nerazumljivo, boleče, nihče posebej se ni potrudil nam otrokom podati kakršnokoli trenutku primerno informacijo…

Kakšnih 20 let kasneje je daljnja sorodnica…enostavno odšla pod vlak… Zgodbe o ženskinem “dejanju” so se napihovale, vsak sorodnik je imel veliko za povedati. Sleherni je imel kup obsojajočih besed, nihče se ni poglabljal v srčiko storjenega , večina jih je bila zgrožena na nek poseben način. Ne pomilujoč, temveč sovražno obsojajoč – le kako si je to lahko dovolila?!?! Mislim, da sem bila edina, ki sem jo “razumela” … Nekje sem prebrala, da se ljudje ne gredo ubit kar tako, si ne vzamejo življenja kar tako…Gredo in to storijo, da ubijejo svojo lastno bolečino! Torej? Vsak, ki položi roko nase, to stori v trenutku, ko ga notranja duševna bolečina toliko zasvoji, da ne zmore več razsojati…obupa….povsem…

Berem v teh ali onih novicah…se je ubil ta, se je ubil oni…in spet in spet… In v tem mesecu, katerega dnevi se iztekajo, za večino v smehu in radosti, se pa najdejo posamezniki, ki so in ki bodo podlegli…bolečini, strahu, nemoči…pred življenjem samim.

Hudo mi je za vsakim, ki ni zmogel, ki ni našel ničesar in nikogar za oporo, kateremu se ni znalo prisluhniti, kateri je obupal in bil neopažen s svojimi problemi…

Nikoli, ampak res nikoli, sama ne obsojam dejanj takšnih ljudi. Kdo pa sem, da bi sodila? Sodim lahko le sama sebi. Res je najlažje govoriti o drugih, razčlenjevati njihova življenja in s tem povezano njihova dejanja, izrečene besede. Oh, stavki tako hitro spolzijo z ustnic, človek se marsikdaj ne zaveda, da je prej zinil kot pomislil. In z besedo je tako enostavno prizadeti. Močno pustijo trde besede pečat pri človeku, ki se izgublja… Predvsem pa bolijo besede o samomorilcih tiste, ki so jih imeli radi. Ker vsakdo je najbrž kdaj imel nekoga, ki mu ni bilo vseeno zanj.

Suicid(i), so bili in bodo. Ljudje in njihova dejanja. Za marsikoga nenaravna, predvsem pa takšna, ki še živim pustijo paleto čustev, misli in predvsem – vprašanj. Odgovorov pa ponavadi ni. Ker jih je umrli vzel s seboj…na pot v neznano…

  • Share/Bookmark

Kako bo, ko pride december

Objavil/a eksogena 27.11.2009 pod nekategorizirano

V javnem občilu sem zasledila mini anketo, vprašanje se je nanašalo glede pričakovanj prihajajočega veselega decembra. Najprej sem ošinila obraze anketirancev, nato pa se poglobila v njihove odgovore. Priznam, pričakovala sem jamranje, priznam, pripravila sem se na stokanje. Kako presenetljivo, a prav vsi so navdušeno za javnost povedali, da komaj čakajo vesele in z lučkami osvetljene dneve, silno navdušenje je velo iz njih, vsi so se strinjali, da so pripravljeni na obilo okraševanj, obiskov, polnih miz, kup daril pod jelkami…skratka, prav vsi so naravnost prepričani, kako bo luštno, preluštno…

Iz te peščice anketirancev človek ne more dobiti pravilen vpogled razmišljanja večine. In tudi ni za verjeti, da bi še naslednjih deset mimoidočih podobno odgovorilo na zastavljeno vprašanje. Morda so objavljeni odgovori naključno izbranih anketirancev točno tisto, kar je časnik hotel prikazati – da ni tako hudo v naši deželici. Da novice o vse večji brezposelnosti in posledično socialnih stiskah niso tako enormne. Da je pravzaprav pri nas vse ok in da bo večina ljudi praznični december preživela v obilju dobrot in daril.

No, jaz pa mislim, da temu ni tako. Mislim, da bo v marsikaterih otroških očeh zamrla lučka pričakovanja, prepričana sem, da bo v marsikateri družini miza bolj prazna kot polna, in vem da bodo darila skromna oz. jih sploh ne bo.

Prav kmalu bo ves svet zažarel v tisočerih barvnih odtenkih, trgovska središča bodo vsiljivo privabljala množice ljudi, silno drenjanje se bo podeseterilo, opojne substance bodo tekle v potokih, spet se bodo duše in srca ljudi otoplila zaradi dnevov samih kot takih, veliko bo objemanja, trepljanja po ramenih, nazdravljanja, pristno izrečenih želja, pa tudi dosti takšnih neiskrenih…In nori december bo posrkal vase vse živo.

Vsak se bo po svojih močeh trudil zaužiti vse to, dosti jih bo prekomerno zapadlo v to decembrsko euforičnost, predvsem pa bo tudi dosti trenutkov, ljudi, občutij tistih, ki tega ne bodo zmogli. Iz preprostega razloga, ker jim ne bo dano. Človek lahko še tako prepričuje ostale, da se vse da…Ne, pa se ne da. Miza je prazna, daril ni, pa tudi razloga za ekstra veselje in radost ni, če v decembru ni denarja. Ja, vem, da ni vse v denarju. Hm, je pa marsikaj. Od ničesar pride samo nič. In če se družina znajde na robu preživetja, prav res da ne more z ostalimi veseljaki vriskati na ves glas. Njihove misli so v decembru drugačne. Njihova naprezanja so drugačne vrste. Verjamem, da so družine v pomanjkanju bolj povezane, da se pri nekaterih razvije trdna moč in volja po preživetju, verjamem pa tudi, da se pri dosti družinah zgodi razkol in odtujevanje.

Pa kljub vsemu, decembra bo videti razkošja na tisoč in en način. Videti bo srečne ljudi. Jaz pa vem, da ne bo videti nesrečnih in tistih, ki si razkošja ne morejo privoščiti. Povsem preprosto, poskrili se bodo v ozadje, svetu ne bodo hoteli pokazati svojo nemoč. Revni, ubogi, prikrajšani bodo v svojih domovih, zrli bodo skozi okna, zunanji blišč se jih ne bo dotaknil. Takšnih ni bilo med zgoraj omenjenimi anketiranci. Ker se jim že sedaj zaustavlja korak, ker se odmikajo od prihajajočega rompompoma, ker ne želijo svoje žalosti deliti z drugimi.

Včasih si zaželim čarobno paličico, da bi zmogla vsaj v decembru v vsak dom načarati dobrot. Silno si zaželim pravljičnih moči, da bi vsakemu otroku prinesla razlog za srečo. Pa je nimam…. Ne zase, ne za druge ljudi…….

  • Share/Bookmark

Sveče, svečke, svečice…

Objavil/a eksogena 22.10.2009 pod nekategorizirano

Že kar nekaj tednov so trgovine založene s svečami skoraj do plafona. Ja, prihaja tisti dan, ko se bodo pokopališča šibila od neštetega števila plastičnih artiklov. Saj nikomur ne oporekam, da to ni potrebno. Vsak se drugače spopada s tem dnevom. Ne bom čivkala o okoljevarstvenih zadevah, ne bom predlagala nobene nove rešitve, bom le podala svoj vidik…

Lani mi je umrl oče. In kot se za vaški pogreb spodobi, se je moralo iti skozi ves ceremonial. Ker je menda tako treba in ker…bog ne daj, da bi bil človek drugačen, ja kaj pa bodo drugi rekli… Japajade!

Jaz priznam, sem drugačna in do takšnih običajev imam svojstven pogled ter gojim posebna čustva. Drugače gledam na smrt in pokop. Ne, nisem pametovala, da bi bilo dobro upoštevati očeteve želje, ki jih je pred smrtjo o svojem pokopu izrekal neštetokrat. Ne bi zaleglo, proti sistemu se včasih ne da boriti, ker ne zaleže prav noben argument. In smo dali vse skozi, tako kot pritiče. Sama pa sem v svoji notranjosti občutila drugače. Jokala sem med drugim tudi iz vzroka, da se želje nekaterih ne upoštevajo in ne izvedejo tudi ob takšnih dogodkih.

In sveč je bilo ogromno. Saj se ve, po novem se v osmrtnicah naznanja – hvaležno odklanjamo cvetje bla bla bla. In zato ljudje prinesejo sveče. In mati je bila presrečna, preračunavala je, koliko časa ji ne bo potrebno kupiti novih – lastnih. In je nato pridno zahajala vsak dan na grob. In komentirala, da so jo sosedje pohvalili, ker tako vneto vsak dan prižiga svečo za svečo. Ker ji je bilo pomembno to, da je bila opažena, ni ji bil pomemben noben drug motiv.

Mene to boli. Takšno razmišljanje, da je potrebno tuliti v isti rog, se obnašati po nekih nepredpisanih pravilih, ker sicer ostali smatrajo, da nisi v redu človek. Meni že dolgo ni mar, kaj si drugi mislijo. Jaz delam in počnem tako, da imam čisto vest. Sama pri sebi vem, kako čutim, kaj želim. Prav nikogar ne posiljujem s svojim mnenjem, nikogar ne določam, da bi moral razmišljati meni podobno. Vsak zase ve oz. naj bi vedel.

Zato jaz ne kupujem sveč. Spomin na očeta nosim globoko v srcu. Večkrat se v mislih pogovarjam z njim. Spominjam se lepih trenutkov z njim, čeravno so bili bolj redki. Ohranjam ga v sebi na ta način, da se pogostokrat zazrem v njegov portret, mu namenim toplo misel in le želim si lahko, da je nekje dočakal svoj mir.

Ni mi do razkazovanja na grobu. Mi pač ni do tega, da bi tja nosila na kupe sveč in drugim dokazovala, kako sledim nekim vzorcem, kako sem ubogljiva, pohlevna in požrtvovalna. Ne počnem tega, ker zame to nima smisla. Še posebej mi je neumno, ko se ljudje le za 1. novembra zapodijo na grobove in skrivaje pogledujejo po sosednjih grobovih, da preverijo kako se je tisto leto sosed potrudil okoli urejanja groba. A vse preostale mesece večina teh grobov sameva, preraste jih plevel, dogorene sveče veter premetava naokoli…

So ljudje, ki dobijo zadoščenje za svoje žalovanje le na grobovih. Le na tistem mestu najdejo trenutke, ki so zanje neprecenljivi. Vsekakor vsem dopuščam, da žalujejo na svoj način. Jaz sem to počela drugače. Pri sebi, v svoji notranjosti. Ne potrebujem sveč, da bi očetu izkazovala spoštovanje. Mu ga s tem, da ga bom večno hranila v svojem srcu. Ker je bil moj oče, pa kakršen koli že je bil.

Spomnim se mrzlih prvonovembrskih dni… Morali smo ure in ure stati ob grobu, človek se ni smel premakniti, ni smel na glas govoriti, ni se smel nasmehniti morebitnemu mimoidočemu znancu, greh bi bil, če se tega nekajurnega vztrajanja ob grobu ne bi udeležil prav vsak član družine. Tisti, pod mrzlo zemljo niso od tega imeli nič. Kajti misli ljudi so bile namenjene temu, kdo je lepše oblečen, kdo ima nove škornje, kdo je zapravil celo premoženje, da se je določen grob šibil od cvetja, ikeban, sveč… Ne obsojam vseh, ne trdim, da so vsi tako počeli…a kot otrok sem znala razbrati šepetanja, mrmrajoče besede o tem in onem.

Spoštujem vsakogar, spoštujem pravico do žalovanja vseh na tak ali drugačen način. Ne spoštujem pa neiskrenosti pri teh dejanjih. Ker se jo da videti, slišati in občutiti.

Torej, sveče, svečke, svečice….prav kmalu bodo zaplamtele. Na tisoče jih bo, pokopališča se bodo šibila pod njimi, tako kot vsako leto. Pri meni pa bo drugače. Plamen – spomin na očeta, pri meni gori že vseskozi. Tli, včasih zagori močneje, a nikoli ne bo ugasnil. In tega mi ne more nihče vzeti. Zatorej v trgovinah korakam mimo skladovnic sveč. In ponavljam, sem drugačna, pa čeprav je ta drugačnost v očeh drugih povod za obsojanje. Sama sem izbrala svojo pot (končno), razmišljanje, korake za dejanja. Druge pustim pri miru in le želim si lahko, da bi slednji tudi mene puščali pri miru.

  • Share/Bookmark

Kako, zakaj, čemu…

Objavil/a eksogena 7.10.2009 pod nekategorizirano

Včasih se grem analizirat. Se zazrem vase in iščem lastne napake. Poskušam ugotoviti, kje ga preveč biksam, kje preveč popuščam, kje sem dokaj ležerna. In pridem do takšnih ugotovitev, da se sama sebe ustrašim. A kaj, ko dnevi drvijo en za drugim, se stekajo v nek skupek, da včasih ne vem več kdaj bo nedelja in kam je izginila sreda…  A kaj, ko pride obdobje in komaj še diham, ker mi toliko misli zapolnjuje možgane. Potem pa se zgodi – klik -, zaustavim se in poglobim vase. In bolj ko vrtam, bolj ko razmišljam, kaj vse se je pripetilo, kako sem odreagirala, kje bi lahko dala več od sebe, bolj in bolj spoznavam, da ne bom nikoli povsem razumela sebe in drugih. Ker ponavljam ene in iste napake, ker se sicer zavedam svojih napak in slabosti, vendar se mi jih ne uspeva otresti. Si rečem, ah, že to je veliko, da se jih zavedam (eni se jih nikoli ne), pa vendar to ni dovolj – se samo zavedati. Morala bi se potruditi in konkretno začeti spreminjati neke svoje lastnosti. Ali pa tudi ne. Morda bi se morala le končno sprejeti in dojeti, da sem zmes vsega po malem. No, najbrž se res nikoli ne bom znebila tega, da preveč razmišljam in da svojo energijo trošim na nepomembne stvari. Oh, ti drugačnost ti.

Na marsikaj sem alergična. Ne, ne mislim tukaj na kivi, ki ga niti pod razno ne smem dati v usta, ker bi me sicer po nekaj minutah pobralo. Tu mislim na tisto neotipljivo in nematerialno, tisto, kar vidim in slišim. Hm, vse bolj me preveva občutek, da se spreminjam v staro veščo, ki jo moti vse živo. Pogostokrat se zalotim, da mi pada pritisk (hja, drugim se običajno dviguje), ker sem naletela na nekaj oz. doživela nekaj, kar v meni sproži pretok tisočerih misli. In padem v vrtinec, posrka me, ne zmorem zaustaviti nešteto porajajočih vprašanj – kako, zakaj, čemu… Oh, blagor vsem tistim, ki plujejo skozi lastna življenja brez globokih razmišljanj. Dobro, saj ne morem trditi, da je takšnim fajn. Saj ne znam vstopati v duše, da bi zmogla razumeti njihov način življenja. Morda pa so kljub svoji površinskosti in flegmatičnosti zadovoljni.

Jaz pa ne morem iz svoje kože. Milijon podrobnosti se vsakodnevno prilepi v mene, v moje misli, v mojo dušo. In dosti časa gre mimo, ker se v to poglabljam. Ker se trudim razumeti, čeprav me nihče ne prosi za to. Ker sem kot stroj, ki mora vse predelati, pa četudi ne bo zadovoljivega končnega rezultata. Mir imam samo ponoči. Takrat spim, trdno. Ob tistih urah se sicer na svetu dogaja marsikaj, a meni je prizanešeno.

Smo takšni in drugačni. Smo z napakami in skoraj brez. Smo posebneži in filozofi. Smo običajneži in neopazni. Smo ljudje. In vsem je enako to, da se sčasoma postavimo na noge. Vse ostalo pa nas razlikuje. Smo vsi drugačni in enakopravni.

Pa smo res?

  • Share/Bookmark

Vikend za trgatev

Objavil/a eksogena 26.09.2009 pod nekategorizirano

Že zgodaj dopoldne so se z radijskih etrov začela valiti obvestila – Slovenci imajo z vremenom požegnan trgatveni vikend. In sekundo za tem svarila – lepo po pameti, imejte se fajn, a nikar pretiravati, navsezadnje bodo ob “pravih urah”, na “pravih mestih” osebe, ki bodo izvajale “določene kontrole”. Ja, vikend bo pester in ravno zato (plus še ostalih določenih vzrokov) ostajam doma in zato tole pišem…

In razmišljam o tem nacionalnem “športu”… Moj oče se je rodil v hribovitem kraju, obdanem z nešteto vinskimi trtami. Posledično mi torej trte, grozdje, brente, škafi, sodi, flaškoni in kup ostalih sorodnih stvari ni tuje. Kot majhen otrok sem se vedno veselila teh dni, navsezadnje sem se tam le potikala, igrala, postorila kakšno drobno delo, preostalo so imeli v rokah odrasli. V dopoldanskih urah je bil oče še prijeten. Z vsako naslednjo uro pa so njegove, sicer lepe modre oči, postajale motnejše, dokler se sploh ni dalo več razbrati prvotne barve. In potem je prihajalo do situacij, bolečih, prestrašenih, nerazumljivih. Zatorej se je moj odpor do trgatve z vsakim letom večal, z vsakim letom mojega boljšega razumevanja situacij, me je vse kar je dišalo po vinu odbijalo sto na uro. Pa je nastopil čas, ko sem se lahko izognila tem dnevom; a ne dosti kasneje je nastopil čas, ko so se zadeve s trgatvijo ponovile. Le osebe so se zamenjale. In sem podoživljala stvari ter dogodke. In ker so spomini preveč boleči, ker se mi pravkar poraja stanje, ko bi me lahko predoziranje spominov pahnilo v nesluteno žalost, bom…kaj bom?

Napisala bom le še tole – so ljudje, ki imajo zdrav pristop do gojenja vinske trte. Ki nadvse uživajo vse mesece, ko ure in ure preživijo v vinogradih. Ki s prešernostjo organizirajo trgatev s podobno mislečimi ljudmi. Ki nekako častijo rujno kapljico. Ki znajo zmerno uživati sadove svojega dela in to deliti s prijatelji. Ki nestrpno pričakujejo vsako naslednjo pomlad, da njihove pridne delovne roke znova pripomorejo k rasti vinskih trt. Ki vedno znova dokazujejo, da je vince zdravo za telo in duha, a le če se ga konzumira v pravilnih količinah. Ja, rada imam takšne ljudi. Moj odpor me torej ne odvrača od vseh. Le od tistih, ki prekoračijo zgoraj našteto in tistih, ki znajo zaradi preglobokega pogleda v kozarec bližnjim prirejati “hude ure”.

Naj vikend mine mirno in prijetno, naj se napolnijo posode z grozdjem, naj se ljudje poveselijo. V teh časih, ki so, je premalo veselja in radostnih ur preživetih v družbi. Naj bo torej lepo in naj srca ljudi napolnijo topli občutki, ki jih bodo greli še dolgo v pozno jesen…

  • Share/Bookmark